Cerkev sv. Mihaela
Pod Stično
Za naš kraj je zelo pomembno, da je bila leta 1136 ustanovljena opatija Cistercijanov v Stični. Stiški menihi so bili učitelji Slovencev, tako v verskem kakor gospodarskem vidiku. V verskem oziru so uredili župnije, zidali cerkve, napravili v njih krasne oltarje. V gospodarskem oziru pa je samostan dvignil deželo. Samostan je gradil ceste in poti, sekal gozdove, učil pametno kmetijstvo, zasadil vinograde, gradil prve mline in vodne žage.
Pod Stično je prišla leta 1399 tudi župnija Žužemberk, skupaj z Dobrničem. Bili sta zamenjani za Tržič na Gorenjskem. V tem času je cerkev sv. Mihaela že stala, kajti zgodovina meniha Pucla, ki je bil zagotovo doma iz krške doline, jo omenja kot cerkev pri Klečetu v letu 1356.
V letu 1526, ko se je pobiral turški davek, je zapisano, da je imela cerkev v lasti en pozlačen bakren kelih in 32 krajcarjev premoženja.
Do leta 1788 je bila cerkev sv. Mihaela pod stiško opatijo, ko je cesar Jožef 2. v tem letu razpustil cistercijanski samostan in zaokrožil škofije. Žužemberška župnija je bila razdeljena na dva dela. Ustanovljena je bila šmihelska župnija, v svojem začetku kot lokalna kaplanija.
Obsegala je takrat tudi Dečjo vas, Plešivico s podružnico sv. Katarine in cerkev sv. Marjete z dvema posestnikoma.
Stara cerkev
Najstarejši pisni dokument, v katerem je bila omenjena cerkev sv. Mihaela, je iz leta 1135.
Stala je na pokopališču, obrnjena proti vzhodu. Cerkev je bila zelo majhna. Zidana je bila verjetno v romanskem slogu, kasneje pa je bila barokizirana, Ladja cerkve je bila podolgovata, dvorana z ravnim kasetnim lesenim stropom, s polkrožnimi ozkimi okni in polkrožnim obokanim prezbiterijem. Ni imela zakristije, stranskih oltarjev in tudi zvonika ne.
Ko se je začelo širiti čaščenje sv. Ane, so prizidali na severni strani kapelo sv. Ane, kasneje pa še kapelo sv. Lovrenca. Leta 1699 so poleg kapele prizidali še zvonik. Obhajilne mize še vedno ni bilo. Prižnico in zakristijsko omaro na južni strani cerkve so dobili šele leta 1832. Ravni strop je bil kasneje zamenjan z obokanim na hrastove krivine. Zato so bili zabrisani vsi romanski znaki. Taka je bila cerkev do leta 1908.
Pokopališče
Okrog stare cerkve je bilo pokopališče, na katerem se je pokopavalo brez pravega reda. Obzidje je dobilo na ukaz cesarice Marije Terezije in Jožefa 2. Leta 1794 so na novo posvečenem pokopališču zgradili še mrtvašnico. Leta 1871 so ga še povečali in napravili pokopališki zid, ki pa ni bil pokrit. V času Zupanca, leta 1925, je bila ureditev grobov še v obliki elipse. V tistem letu so grobove načrtno prekopavali in jih uredili v ravne vrste, vmes pa uredili potke.
Župnišče
Prvi lokalni kaplan v Šmihelu je bil Janez Hruševec z Rake. Ta se je leta 1789 preselil v Šmihel v mežnarijo, kmečko hišo. Hiša je bila zidana ob poti na pokopališče. V zemljiški knjigi je bila pri tej hiši opomba »staro župnišče«. Hruševec je leta 1792 zahodno od pokopališča začel z zidanjem zemljišča. Verski sklad je dal načrt za župnišče v Šmihelu in istočasno tudi v Zagradcu. Za gradnjo župnišča so porabili razvaline hiše Vibija. O gradnji tega župnišča ni veliko podatkov, saj jih tudi župni urad nima ohranjenih. Leta 1870 je lokalist prenovil župnišče. Sezidali so zidane stebre kot nosilce hodnika in novo stranišče na spodnji strani.
Za časa župnika Ignacija Ključevška je župnišče leta 1898 pogorelo. Župnišče je bilo zavarovano, zato so ga lahko z zavarovalnino obnovili. Les je daroval Karel Ausperg.
Nova cerkev
Leta 1901 je prišel za župnika v Šmihel g. Janez Zupančič. Znan je bil kot goreč duhovnik in dober gospodar. Najprej je obnovil župnišče, nato je načrtoval obnovo stare cerkve.
Pobudo za novo cerkev je dal škof dr. Jeglič, maja 1903, ko je bila v Šmihelu birma. G. Zupančič ga je vzel resno in kmalu začel z delom.
Že takoj na začetku je bilo veliko težav z urejanjem dokumentacije. Več vlog za graditev nove cerkve je bilo zavrnjenih. G. Zupančič je vztrajal, začel zbirati material in denarna sredstva. 29. 12. 1905 je deželna vlada odločila, da se v Šmihelu zida nova cerkev. Odlok je potrdilo ministrstvo za uk in bogoslužje, na Dunaju, 9. 4. 1906.
Župljani šmihelske župnije so v veliki večini nasprotovali novi cerkvi iz strahu pred velikimi stroški. Samo slučajno je uspel gospod župnik, da se zida nova cerkev. 1907 se je vodila konkurenčna obravnava, ki jo je vodil novomeški glavar Pilzhofer. Odredil je, naj se podpišejo tisti, ki so za novo cerkev, ob desetih dopoldne, tisti, ki so za popravilo stare cerkve pa popoldne ob dveh. Manjšina za novo cerkev se je podpisala dopoldne. Nasprotniki nove cerkve, pa so šli v gostilno pri Globokarju. Tam je neka žena rekla: »Možje, samo podpisati se ne, tinta je vinta.« Odgovorili so ji:« Saj imaš prav, tinta je res vinta, nič se ne bomo podpisali.« In res se popoldne nihče ni podpisal.
Tako se je začela gradnja nove cerkve.
Leta 1907 je bil imenovan gradbeni odbor. Načrte za cerkev je izdelal Rudolf Treo. Zidavo cerkve je februarja 1908 prevzel Ignacij Špacapan iz Renč pri Gorici.
Staro cerkev na pokopališču so podrli. Ostal je le še zvonik. Kamen so lomili na Liščevem hribu. Septembra 1908 je bila cerkev že pod streho in 13. 9. 1908 je bila ob pol desetih dopoldne prva maša v novi cerkvi. Maševal je pater Robert iz Stične. V cerkvi so bili še odri. Oltar je bil iz stare cerkve. Šele ob tej priliki je bil blagoslovljen in vzidan temeljni kamen.
G. Zupančič se je leta 1909 smrtno ponesrečil in za njim je prišel za župnika g. Franc Gaberšek. Dolgovi za cerkev so bili veliki. Posojilo verskega sklada, nabirke po vsej deželi in prispevki ameriških izseljencev so pripomogli, da je g. Gaberšek vrnil dolgove in za cerkev kupil notranjo opremo: oltar, obhajilno mizo iz marmorja, oltarne nastavke, tlak, klopi, prižnico in stopnice na kor.
Cerkev je slovesno posvetil škof dr. Anton Bonaventura Jeglič ob priliki sv. birme, 21. septembra 1913. K sedanji podobi cerkve so z dopolnjevanjem notranje opreme in različnimi deli na cerkvi pripomogli tudi vsi kasnejši župniki, med njimi gotovo največ g. Alojzij Zupanc, ki je v Šmihelu vsestransko deloval kar 51 let.
Cerkev sv. Mihaela že od najzgodnejših časov izraža posebno spoštovanje, saj ga sprejema kot mogočnega zaveznika v večni borbi proti silam zla. Njegov godovni dan je 29. septembra.
“Kultura je združevalna moč duha, ki iz posameznika dela človeka, iz množice pa narod.”
Srečko Kosovel